Vsakdo, ki ve kaj malega o jogi, ali pa se je že kdaj srečal z Ashtanga jogo, se bo verjetno strinjal s trditvijo: Ashtanga joga je težka, fizična in naporna, vsakodnevno ponavljanje istega zaporedja asan pa se lahko zunanjemu opazovalcu zdi monotono. Nekaj od tega zagotovo drži, a je kljub temu potrebno razumeti naslednje: Ashtanga joga je izkustvena pot do samouresničitve, samouresničitev pa se lahko »zgodi« le zunaj našega vsakdanjega dojemanja sveta. Joga nas tako postopoma skozi fizično prakso vodi v duhovno, kjer se naše telo sooča z različnimi izzivi, te pa premagujemo z dihanjem in fokusom. Ko se naše telo privadi na zahtevnost prakse in se prenehamo osredotočati na fizične izzive, ki nam jih predstavlja, naša joga praksa postane meditacija v gibanju.

Ashtanga joga je tako mnogo več, kot le dinamična fizična praksa, in tisti, ki s(m)o se je dotaknili, vemo, da se v njeni »težkosti« in repeticiji skrivajo majhni koraki do (popolne) budnosti.