Prakso Ashtanga joge rada primerjam z ljubezenskim odnosom. Zame nekaj takšnega tudi je: čudovita, stabilna ljubezen, ki pa jo je potrebno nenehno gojiti. Tako kot vsak ljubezenski odnos tudi odnos do joga prakse prinaša različne faze. Ko jo spoznaš in začutiš, želiš biti vsak dan z njo. Hiter napredek, gibčnost in moč telesa ti dajeta željo po še več dokler se na neki točki praksa ne stabilizira in preraste v globoko ljubezen. Ali pa tudi ne. Vsakodnevno ponavljanje asan zagotovo ni nekaj, kar bi iz dneva v dan prinašalo občutek vzhičenosti. Ravno nasprotno: ko izredno postane vsakdanje in se začnemo spopadati z »dolgočasnostjo« enega in istega se prava joga praksa pravzaprav šele prične.

Naša praksa je naše ogledalo

Ko preide obdobje »zaljubljenosti« skoraj neizogibno nastopita upiranje in odpor. Ashtanga je zasnovana tako, da nas na začetku popolnoma zasvoji in k njej se mnogo praktikantov zateka po tisti nadnaravni občutek, ki nam ga daje na začetku. Mnogim služi celo kot beg iz realnosti namesto za soočanje z njo. Čim hitreje hočemo doseči čim bolj zapletene poze in jaz nisem nobena izjema. Toda Ashtanga te kaj hitro postavi na realna tla: noben napredek se ne zgodi čez noč in za težke poze je treba trdo, trdo delati. Ashtanga joga je pri tem še bolj specifična, saj je treba za napredovanje iz dneva v dan ponavljati iste asane in k starim dodajati nove. Ko pridemo do točke, ko nam praksa ne nudi več občutka vzhičenosti, napoči trenutek, ko se moramo začeti soočati sami s sabo: z vsemi vzponi in padci, s frustracijami, nazadovanjem, stagnacijo in nenazadnje tudi z dolgočasnostjo, ki jo prinaša praska joge.

Ashtanga joga in doživljanje sedanjega trenutka

Zdi se mi, da sem se tudi sama pred nekaj meseci znašla na tem razpotju. Monotonost prakse mi jemlje motivacijo, popoldanska utrujenost po službi še bolj in vse to je odličen recept za to da na neki točki enostavno – odnehaš. V zadnjem času je moja praksa postala veliko krajša, marsikateri dan najdem »odličen« izgovor zakaj mi danes ni treba prakticirati in tako včasih mine celo nekaj dni, ko moja joga blazina sameva v kotu. Po nekaj dneh pa začnem prakso noro pogrešati. Tako kot osebo, s katero preživljaš vsak dan, ko pa za nekaj dni izgine hitro začutiš, da ne moreš več brez nje. Tako je tudi z mojo prakso. Vrtiva se v krogu. Malo prakticiram, pa malo ne, jo neskončno pogrešam, spet nekaj dni prakticiram, mi začne iti na živce in tako ciklično vse dokler se ne zavem, da je um popolnoma prevzel kontrolo nad najinim odnosom. Ko sem enkrat zavestno ugotovila, da sem padla v past, sem morala spremeniti pogled na samo prakso in njeno doživljanje. Vedela sem, da bo um našel vedno več razlogov, zakaj naj ne prakticiram in bezljal sem in tja dokler nisem nekega dne stopila na joga blazino in pričela s prakso ne da bo razmišljala, kako težka ali dolga je in kako zelo se mi v tem trenutku ne da prakticirati. Preprosto sem začela izvajati asane, ki jih je spremljalo globoko in ritmično dihanje brez ene same misli. Takrat sem prvič zares začutila, da je razlika med tistimi, ki na neki točki odnehajo in tistimi, ki ne, v eni sami stvari: dolgoletni praktikanti Ashtanga joge so doumeli, da je poanta pravzaprav v tem, da se prepustiš trenutku in popolnoma odklopiš um. Komur to ne uspe, ga bo um prej kot slej premagal, saj je po dolgih letih prakse edina motivacija za vsakodnevno vračanje k njej edinole v tem, da se naučimo kontrolirati um in se popolnoma prepustiti sedanjemu trenutku. In konec koncev: mar ni to pravzaprav tisto, k čemur ljudje nenehno stremimo? K meditativnemu stanju sedanjosti, kjer nas ne begajo spomini iz preteklosti ali misel na prihodnost, kjer preprosto smo, pa naj bo v jogijski pozi ali v preprostem vdihu in izdihu.