Ko razmišljam o duševnih motnjah, razmišljam o vprašanju o tem, kaj je duševno zdravje. Kadar v pogovorih naletim na besedo normalnost, se mi njen pomen vedno znova zdi neulovljiv. Kot pravi Krishnamurti, duševno zdravje ne pomeni, da se človek prilagodi do temeljev bolni družbi. Kaj pa potem je duševno zdravje?

Spomnim se profesorja na faksu, psihiatra, ki nam je na predavanju povedal, da so v 70-ih letih na psihiatriji pogosto obravnavali prakticiranje joge in veganstvo kot indikacijo za povečano možnost duševnih motenj, pri tem pa je omenil celo shizofrenijo. Takšen stil življenja je bil še nedavno tako izrazito drugačen, da je pod vprašaj postavil celo duševno zdravje takšnih, drugače živečih posameznikov. Popularnost joge je v zadnjih desetletjih močno razširila tovrstne poglede in začela pronicati tudi v bolj dogmatična področja zdravstva. Mnogi profesorji iz psihoterapevtske stroke, ki sem jih srečala, so bili do metode joge, meditacije in čuječnosti odprti. Joga tako počasi dobiva ugled prakse, ki pozitivno vpliva na duševno zdravje.

Freud je govoril, da je duševno zdrav tisti, ki lahko ljubi in dela. Tako preprosto se sliši, pa vendar imeti zdrave odnose in uživati v delu ni za vse enostavno.

Bolečina ali Dukham

Motivacija za vstop v psihoterapijo in začetki joga prakse imajo podobno izhodišče. Po izkušnjah sklepam, da gre pri obeh za določeno mero neravnovesja, ki povzroča bolečino, naj bo telesna ali psihična. Dokler ni neudobnosti ali bolečine, tudi ni velike motivacije za spremembo.
Tekom joga prakse se tako kot v psihoanalizi srečujemo z določeno mero bolečino: asane (telesni položaji) nas postavljajo pred telesne ovire in ko odklepamo telo, se srečujemo s čustvenimi izbruhi, spomini in včasih celo odpori do prakse. Patanjali bolečino oziroma trpljenje (Dukham) dobesedno opredeli kot tiščanje v prsih in v področju okoli srca. V Joga Sutrah takšno bolečino opiše kot izraz vseh motenj ekvilibriuma, od nezadovoljstva pa vse do hudega trpljenja. Jeza, tesnoba, razočaranost – vsa ta čustva opredeljuje beseda Dukham.

Kot prvi vzrok bolečine opiše parinamo oziroma spremembo. Bolečina nastopi, ko se naše življenjske okoliščine spremenijo v nam nezaželeni smeri. Drug vzrok trpljenja se nanaša na hrepenenje po nečem, česar nimamo. Tretji vzrok trpljenja so samskare oziroma navade, pod katere spadajo tako mentalni kot čustveni vzorci. Samskare so vzorci vedenja, katere ponavljamo kljub temu da nam prinašajo bolečino. Četrti vzrok Patanjali opiše kot vedno spreminjajoče se ravnovesje gun, ki predstavljajo telesno (energijsko) stanje.

Joga kot mentalna higiena

Zadnja leta z velikim zanimanjem povezujem vzporednice med psihoanalizo in prakso joge. Pri psihoanalizi gre podobno kot pri jogi za vzpostavljanje tedenskih ritualov oziroma prostora, ki je namenjen samo posamezniku. Ta predstavlja ritual in prostor, namenjen vpogledu vase. Cilj obeh je vzpostavitev harmoničnosti in izboljšanje kvalitete življenja, razlikujeta se predvsem v načinu, kako doseči omenjene cilje.

Psihoanaliza kot svoje poglavitno orodje uporablja besedo, medtem ko joga uporablja tišino. Tišino in telo.

Duševno ravnovesje je tako pri eni kot pri drugi povezano s soočanjem z bolečino, ki vztraja vse dokler ne dobi svojega mesta.