Z jogo sem se prvič srečala pred približno desetimi leti. Takrat mi je predstavljala le fizično aktivnost, podobno gimnastiki, ki mi je bila že od nekdaj pri srcu. Naneslo je tako, da je bila moja učiteljica joge hkrati tudi učiteljica gimnastike, in tako so moje individualne ure joge postajale vedno bolj podobne učenju premetov, stoj, špag in globokih zaklonov. Takrat me je skozi »jogo« poganjala misel na to, da bom nekega dne močnejša in bolj fleksibilna. Misel na to, da bom nekega dne imela nekaj za »pokazati«. Ta miselnost se je kmalu izkazala za usodno, saj sem si od prevelikega telesnega napora poškodovala zadnjo stegensko mišico in zapestja, hkrati pa mi želja po nenehnem »več« ni dopuščala, da bi se ustavila in sprejela dejstvo, da moje telo ne zmore več toliko, kot je zmoglo pred poškodbami. Tako sem ga še kakšno leto gnala čez meje, dokler se ni dokončno vdalo. Takrat sem se morala resnično ustaviti in t. i. »jogo« nadomestiti z drugimi aktivnostmi.

Minilo je precej let, verjetno kakšnih 6, in v tem času me je moj sporgramiran um nenehno opozarjal, da joge zaradi poškodb, ki so na žalost postale kronične, ne bom mogla nikoli več izvajati. Prvič se mi je misel na jogo ponovno porodila pozimi 2015, ko sva s fantom potovala po Indiji.

Ponovno srečanje z jogo v svetovni prestolnici joge

Prispela sva v severno mesto Rishikesh, tik pod Himalajo, ki velja za svetovno prestolnico joge. Prav res je joga tamkajšnja osrednja aktivnost, saj je vsaka stavba pravzaprav takšna ali drugačna institucija, povezana z jogo. Bodisi gre za jogijsko šolo, bodisi za ashram, ali pa za oboje hkrati. Takrat sem si prvič rekla, da bom obiskala uro joge v eni izmed jogijskih šol, kar tako malo za hec. In sem šla.

Vedela sem, da moje telo ni pripravljeno na takšno vrsto vadbe, zato sem bila popolnoma brez pričakovanj. Ni me zanimalo, kako globoko v predklon bom prišla, ali koliko časa bom zdržala pri vajah za moč. Samo sledila sem navodilom učitelja in se prepustila. Cela praksa je bila le globoko dihanje, brez obremenjevanja s tem, kako »izgleda«. Na koncu ure sem se zavedala, da je to najbolj osvobajajoče izkustvo, ki sem ga lahko doživela in še v istem trenutku sem si obljubila, da joge nikoli več ne bom spustila iz svojega življenja. K njeni praksi sem tokrat pristopila popolnoma drugače, z mislijo, da lahko jogo izvajam ne glede na telesno kondicijo in takrat prvič resnično spoznala, da jogo lahko izvaja pravzaprav vsak.

Že naslednji dan pa je kot z neba k meni prispelo »usodno« povabilo. Ena od prijateljic – jogistk, ki sem jo spoznala v Rishikeshu, je prišla do mene in rekla: »Včeraj sem bila na uri Ashtanga joge v najboljši Ashtanga šoli v Rishikeshu. Danes MORAŠ iti z menoj.« In tako je tudi bilo.

Že prva ura Ashtanga joge je zaznamovala mojo nadaljnjo pot

Za Ashtango jogo sem tukaj in tam že slišala, a nikoli nisem vedela, za kaj točno gre. V moji predstavi je bila Ashtanga »dolgočasnja repeticija enega in istega«, vendar sem se odločila, da ji kljub temu dam priložnost. Tako sem tudi jaz obiskala »najboljšo Ashtanga joga šolo« v Rishikeshu.

V na pol prazni shali nas je sprejel indijski učitelj, in takrat sem prvič zaslišala »Ekam inhale«, danes že tako domače besede vodene Ashtanga vadbe. Po koncu prakse sem bila izmučena, a tokrat mi izmučenost ni dala občutka težkosti, temveč neskončno lahke lahkosti.

Prva stvar, ki sem jo naredila na poti nazaj v hotel, je bil postanek na enem od stojnic, kjer so prodajali joga pripomočke, in kupila sem si joga podlogo za 1 €. Ta me je spremljala še dobro leto na potovanju in mi nenehno služila kot opomnik na mojo zaobljubo: »Joge nikoli več ne bom spustila iz svojega življenja.«

Kljub temu, da je staro in razcapano podlogo zamenjala nova in bolj vzdržljiva, moja obljuba še vedno stoji na svojem mestu, k njenemu izpolnjevanju pa me danes ženeta občutek in zavedanje, da je joga dolgoročni učitelj, ki nikoli ne preneha z učenjem.