“Sauca-santosa-tapah-svadhyayesvara-pranidhanani niyamah.”

“Čistost-zadovoljstvo-samodisciplina-študija sebe-predanost bogu-notranja disciplina.”  Yoga Sutras: 2.32. 

Prva dva principa poti k notranji disciplini, Sanucha  (čistost) in Santosa (zadovoljstvo) v opisu Niyam nadgrajujejo Tapas (urjenje in samodisciplina), Svadhyaya (preučevanje samega sebe in starih vedskih zapisov) ter Iswara Pranidhana (predanost bogu). V takšnih dobesednih prevodih se začuti določeno strahospoštovanje, vendar so nam opisani principi v bistvu bližje kot bi si sprva mislili.

Tapas ali samo-urjenje

Pojem Tapas se različno prevaja in tako se njegov pomen lahko nanaša na različne pojme glede na to, katerega upoštevamo. Najpogostejše se prevaja kot disciplina, notranji ogenj in askeza. Ker je težko dobesedno prevajati sanskrtske termine, naj povem, da beseda Tapas izhaja iz glagola »Tap«, ki pomeni goreti. Patanjali  piše, da s prakso Tapasa kultiviramo tako močno samodisciplino in pogum, da nezaželeni telesni, emocionalni in psihološki vzorci kar »zgorijo«. Da bi ohranjali takšno optimalno stanje, moramo ohraniti tudi joga prakso, saj se stari vzorci v nestalnosti radi ponavljajo.  Usvojiti pomen tapasa tako ne pomeni, da smo se rešili vseh izzivov in starih vzorcev, temveč da smo osvojili samodisciplino, ki omogoča, da se soočamo z vsem, kar nam pride na pot. Pomembno je razlikovati tudi med samo-disciplino in samo-mučenjem ter upoštevati svoje zmogljivosti. Več joge ne pomeni nujno, da nekdo postaja boljši jogi, pomembnejši je namen prakse.

Svadhyaya pomeni študijo sebe

»Sva« v sanskrtu pomeni jaz (self), »adhyaya« pa se prevaja kot študija skozi kontemplacijo. Svadhyaya je torej študija samega sebe skozi intimno prakso joge in hkrati tudi študija joge kot filozofije. Znanje, ki ga pridobivamo skozi lastno izkušnjo, je nezamenljivo, vendar tudi filozofija joge predstavlja pomembno točko samo – študije. Obsežni filozofski teksti o jogi so lahko videni kot praktični nasveti kako eksperimentirati z lastnim stanjem zavesti.

Iswara Pranidhana – prepustitev

Iswara Pranidhana se nanaša na prepuščanje višji sili. Patanjali za višjo silo imenuje boga. V praksi te Niyame ne gre toliko za to, kaj nam joga lahko ponudi kot posameznikom, temveč za to, kaj sami prinašamo k praksi s prepuščanjem samih sebe nečemu višjemu od nas samih. Joga je v svoji esenci duhovna praksa in posameznikov ego naj bo na poti prakse presežen. Pogosto omejenost našega jaza popusti šele takrat, ko nimamo več drugega izhoda in je prepustitev edina možnost. Za Patanjalija pa je praksa prepustitve nujna metoda, da bi lahko uravnovesili neprestano vzdraženost uma, ki skače med nasprotji. Osredotočenost le na naš jaz ohranja ločenost od enosti in praksa Isware Pranidhane nas poveže s tistim, kar je večje od nas, kar bi lahko imenovali naš manj omejen, celostni jaz.