Ko govorimo, da je joga v prvi vrsti sredstvo za spoznavanje samega sebe, se včasih zdi, kot da vsi, ki se ukvarjamo z jogo, nenehno mantramo eno in isto. Na vprašanje, kako se joga povezuje s t. i. »duhovnostjo«, boste po vsej verjetnosti dobili odgovor: »Skozi jogo spoznavaš sebe.« Bo že res, če tako pravijo, toda KAKO se to zgodi? Zakaj bi bila prav joga v tem smislu nekaj posebnega?

Odgovor je preprost: ker te v trenutku popelje čez cel spekter najrazličnejših emocij. Tudi takšnih, za katere sploh ne veš, da jih nosiš v sebi.

Fizične asane so sprožilci emocij

Emocije so močno povezane s fizičnimi asanami, ki našemu telesu predstavljajo nenehen izziv. Ashtanga joga že v prvi seriji ponuja širok nabor najrazličnejših asan. Ker je vsako telo grajeno drugače in vsako telo lažje ali težje izvaja različne stvari, Ashtanga ravno zaradi svoje celovitosti ponuja izziv prav vsakemu praktikantu. Tukaj seveda izključujemo tiste, ki že od majhnega trenirajo različne športe, kot sta ples ali gimnastika in pričnejo s prakso joge že s predhodno vrhunsko fizično pripravljenostjo. Govorimo torej o osebah, ki so se joge lotile v poznejših letih brez nadpovprečnih fizičnih sposobnosti.

Ashtanga joga nas kaj hitro postavi na svoje mesto. V grobem so naša telesa grajena tako, da prioritetno bodisi lažje pridobivajo na fizični moči kot na fleksibilnosti bodisi obratno, medtem ko pri gibčnosti po navadi nekateri lažje izvajamo predklone, drugi zaklone. Že na tej točki vidimo, da so asane močno povezane s čustvi, saj predklon simbolizira pogled vase, medtem ko zakloni odpirajo srce in hitro zbudijo občutek ranljivosti. Redki so torej takšni, ki linearno gradijo na razvijanju vseh fizičnih aspektov vadbe. Ko začnemo prakticirati jogo, hitro ugotovimo, da nam nekatere stvari ležijo bolj, kot druge. Vendar so prav te »druge stvari« ključ do samospoznanja.

Poza, ki se ji izogibaš, je poza, ki jo najbolj potrebuješ

Težke fizične asane nas iz dneva v dan spravljajo izven naše cone komforta, neudobje v telesu pa kaj kmalu zazna naš um, ki se prav tako začne počutiti nelagodno. Prva reakcija uma je, da nas želi čim prej spraviti nazaj v »normalno« stanje, torej izven dane asane. Joga pa nas po drugi strani uči, da ravno v takšnih trenutkih umirimo dih in počasi preštejemo do magičnih 5 (pri Ashtanga jogi vsako pozo držimo 5 počasnih vdihov in izdihov). Pri tem nam seveda naš nemirni um prav nič ne pomaga, zato so ravno te asane tiste, ki jih najbolj potrebujemo. Naučijo nas odklopiti um in se popolnoma osredotočiti na dih, to pa nas pripelje v maksimalno doživljanje sedanjega trenutka. V trenutku, ko se um priklopi nazaj, začnemo čutiti različne emocije, med katerimi je najpogostejša frustracija. Sprašujemo se, zakaj nam je tega treba, dopovedujemo si, kako težke so določene asane, iščemo načine, kako bi se jim izognili, predvsem pa se fokusiramo na končni cilj (asano) in ne na pot (dih), ki vodi do nje. Na tej točki seveda nastopi tudi naš ego, ki nam po tihem šepeta, da dane asane tako ali tako ne bomo nikoli do polnosti usvojili in da naj se zato raje prenehamo truditi.

Drugi pogosti občutki, ki nastopijo v takšnih trenutkih, so žalost, obup ali manjvrednost, in edini način, da jih premagamo, je ta, da se pomaknemo v sedanji trenutek in preprosto prenehamo razmišljati.

Seveda pa niso le težke asane tiste, ki zbujajo različna čustva. Tiste, ki se nam zdijo »lahke«, zelo hitro zbudijo občutek evforije. Zdi se nam, da smo poleteli, ampak joga je tudi tukaj neizprosna. Na ta občutenja hitro odgovori s poškodbo, ali pa tako, da se na neki točki tudi v teh asanah napredovanje ustavi. In tako se ponovno sproži cikel »negativnih« občutenj, ki nas nenehno opozarja na eno in isto: smisel joge pravzaprav ni v pozi, ampak v dihanju.