Kako zaupati procesu Ashtanga joge

By | 2018-02-05T12:34:10+00:00 januar 24th, 2018|ashtanga joga, joga praksa|2 komentarja

Procesnost ashtanga joge

Kot pravi Kierkegaard, lahko življenje razumemo šele, ko ga opazujemo za nazaj, živeti pa ga moramo za naprej. Smisel Kierkegaardove misli zahteva določeno mero zaupanja v sam proces, v katerem končnost in cilj ostajata neoprijemljiva. V tem se razkriva podobnost z Ashtanga jogo in procesom, skozi katerega vodi. Spomnim se, ko sem prvič prišla na Mysore prakso in se spoznala s tradicionalno metodo Ashtanga joge.

Ashtanga me je nemudoma postavila pred moč svojih izzivov, ki niso bili le fizične narave. Izzivalnost prakse sem hitro občutila umsko, v smislu premagovanja psiho-fizičnih odporov in lastnih idej o tem, kaj moje telo zmore in česa ne. Razmišljanje o telesnih zmogljivostih se je hitro preneslo na razmišljanje o zmogljivostih izven prakse. Morda nas najbolj omejujejo ravno lastna prepričanja o tem, kaj zmoremo. Pa vendar omejitve obstajajo kot del razvoja in spreminjanja ideje o nas samih. Včasih se sprememba zgodi ob koncu dolgega procesa, včasih v hipu, vendar nikoli na silo.

Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo

Proces se z vso svojo kompleksnostjo nanaša na obdobje razvoja. Razvoj pa, kot nikoli zares dokončana zdajšnost, v trenutku frustracije ne ponuja takojšnjih zadovoljitev. Če pogledam nazaj, me misel na to, da bo nekoč določena asana postala lažje izvedljiva, v tistem trenutku ni nikoli zadovoljila. Tisto, kar me je pomirilo je bilo ravno nasprotno temu. Pomirila me je misel, da mogoče niti ni tako pomembno, ali bo asana postala lažja ali ne.

Pomirjenost je prišla z občutkom namena, z ne-upiranjem procesu ter tistemu, kar je takrat prisotno. Neobhoden del procesa pri Ashtanga jogi in v življenju je ne-upiranje temu, kar je. Ko začnemo prakticirati zaradi prakse same, pomeni, da smo osvojili pomembno točko joge. Redna praksa nato sama sebe poganja naprej. Dnevno ponavljanje določenega zaporedja asan utiša misli o tem, katerega od položajev imamo raje kot drugega, saj vsakokrat naredimo vse.

Izkustvo je gonilo procesa

Sprejemanje kompleksnosti in včasih fizične napornosti prakse postopoma spreminja naš odnos do tega, kaj je naporno in kaj ni. Ashtanga joga je kompleksna, kakor življenje samo. Kar cenim pri Ashtanga jogi je to, da vztrajno uči skozi svoje metodično izkustvo, izkustvo pa pravzaprav pomeni učenje od samega sebe.

Skozi izkušnjo prakse bolje razumem, kaj se dogaja z mojim telesom in psiho, kje je moj fokus in v kakšnem odnosu je trenutno z okolico. Kot mantra, praksa sama v sebi vsebuje svoje gonilo in živost, kateremu se mora praktikant prepustiti in s tem dopustiti, da deluje nanj. Praksa osvetli mnoge fizične in psihične meje, ki so morda že pripravljene na spremembo – na naslednji del procesa. Ko iz fizično nemogočega položaja s predanostjo ustvarjamo mogoč in celo prijeten položaj, se vprašam, koliko nemogočega je še mogoče. In takrat se zavem, da je tudi to le del procesa.

Komentiraj