Ko izgubiš motivacijo za joga prakso

By |2018-05-30T21:01:58+00:00junij 8th, 2018|ashtanga joga, joga praksa|0 komentarjev

Zadnje čase opažam, da težko najdem motivacijo in voljo za joga prakso. Zima je bila za moje telo težko obdobje, saj je šlo skozi proces ustavljanja in stagnacije. Moja fizična praksa je navidezno nazadovala in določene asane, za katere sem mislila, da sem jih že osvojila, so mi ponovno začele predstavljati izziv. To je bilo obdobje, ko je bila moja jogijska praksa na vrhuncu; posvečala sem ji ves prosti čas, trikrat tedensko sem prakticirala v joga studiu pod vodstvom svojih učiteljev, ostale dni pa sama. Morda se na prvi pogled zdi čudno, a na vsakodnevno repeticijo asan je telo odgovarjalo s stagnacijo. Po dolgem obdobju fokusirane prakse in navidezne stagnacije pa se je nazadnje le pokazal tudi fizični napredek: telo je postalo bolj lahkotno, odprto, asane pa so ponovno postale manj naporne in lažje.

Ne-praksa: posledica izmučenosti ali lenobe?

Kmalu pa je nastopilo tudi obdobje, ko je telo zahtevalo več počitka in manj napora. Kot da bi po dolgi in disciplinirani zimski praksi prosilo za več svobode, zato sem ga poslušala. Ob določenih dnevih sem svojo prakso zato skrajšala, spet kakšen dan pa sem našla primeren »izgovor« tudi za to, da ne prakticiram. A tudi na ta počasnejši tempo se je telo hitro navadilo: več kot je bilo dni s skrajšano prakso, težje sem zbrala voljo za to da s prakso sploh pričnem. Na neki točki sem se tako vprašala, kje je tista meja, ko pustiš, da je praksa lažja in lahkotnejša, ker ti to narekuje tvoje telo in kdaj se to zgodi zaradi čiste lenobe?

Zanimivo je, kako hitro se ob takšnih vprašanjih aktivira moj um, ki začne iskati najrazličnejše odgovore in izgovore. Vendar sem zelo hitro razumela, da se odgovor na to vprašanje ne skriva v razumnem sklepanju, temveč v ne-praksi sami. Ugotovila sem, da takrat, ko skrajšam ali izpustim prakso zaradi fizične izmučenosti, vem, da sem naredila prav. To pomeni, da moje telo potrebuje nekoliko več časa za regeneracijo in moja nadaljnja praksa bo s tem še močnejša in trdnejša. Po drugi strani pa takrat, ko prakso izpustim izključno zaradi »lenobe«, na koncu dneva občutim nekakšno neizpolnjenost in slabo vest. Vest, ki mi narekuje, da učinki joga prakse pridejo le s konstantno, predano in disciplinirano prakso, ne glede na to, kako dolga je.

Motivacija za joga prakso se skriva v jogi sami

Ravno v trenutkih, ko je dnevni ritual joga prakse prekinjen, je najbolj zanimivo opazovati, kako se v sam proces vrine um. Z iskanjem izgovorov nas kaj hitro zavede in želi oprati našo vest, a prav nič ne more mimo resnice. Prav je torej, da poslušamo svoje telo, ko je utrujeno in kliče po počitku, a ravno tako je prav, da ohranjamo dnevno disciplino prakse tudi takrat, ko nam je najmanj do nje. Pravzaprav je ravno v takšnih trenutkih najbolj pomembno, da zberemo voljo in se brez vsakršne misli predamo praksi. Da se torej prepustimo toku in procesu in tako vzamemo največ, kar nam ima jogijsko izkustvo tisti dan za ponuditi.

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.