O poškodbah pri jogi in njihovih sporočilih – 1. del

By |2018-05-26T17:09:24+00:00april 9th, 2018|joga praksa, začetki|1 komentar

Ko sem se prvič začela ukvarjati z jogo okoli leta 2007, mi je bilo pomembno le eno: da čim prej usvojim svoje najljubše poze. Vsak dan sem pridno in disciplinirano prakticirala s ciljem, da se bom ob zaklonih s podplati dotaknila glave, da bom kmalu naredila špago in bila sposobna držati stojo več kot tri sekunde. In vse to se je vrtelo okoli tistega »čim prej«. Dobro leto sem se pospešeno približevala ciljem, zadovoljna nad svojim napredkom, nato pa se je v hipu zgodilo: ob prakticiranju špage je počilo v zadnji stegenski mišici in bolečina je prav hitro postala skoraj neznosna. Moja prva misel ob poškodbi je bila, da verjetno ni nič hudega in da bo hitro minilo. Sploh pa sem se tako vztrajno že eno leto približevala svojim ciljem, da misel o nekaj dnevnem (ali celo nekaj tedenskem) počitku ni prišča v poštev. S temi mislimi in hudo poškodbo sem nadaljevala dnevno prakso.

Ko ego spregovori na ves glas

Drugi dan je bila bolečina še hujša, misel na počitek in rehabilitacijo pa še vedno daleč stran. Spomnim se, da sem bila tisti dogovorjena z eno od najboljših prijateljic, da me obišče in da ji »končno pokažem malo joge.« Seveda sem ob tej priložnosti želela dati vse od sebe in pokazati, kaj vse zmore moje telo. Ko so prišle na vrsto špage (le kdo začetnike joge uči špage, se sprašujem danes), sem fino stisnila zobe in svoje telo prisilila v pozo, ki je tisti trenutek ni zmoglo. In tako dan za dnem, mesec za mesecem. Bolečina je bila vse hujša, a jaz je nisem želela poslušati. V istem času so mi zaradi preobremenjenosti zrasle tudi ciste, ki so močno omejile gibljivost zapestij, na določene dneve pa so o svoji prisotnosti opozarjale tudi s hudimi bolečinami. A na žalost tudi teh nisem želela uslišati. Z dvema vzporednima poškodbama sem tako nadaljevala z vsakodnevno »prakso« še kakšno leto in svoje telo spravljala čez meje njegovih zmožnosti, dokler ni bila bolečina v zadnji stegenski mišici tako huda, da me je bolelo med hojo, med sedenjem in celo med spanjem. Šele takrat sem se zavedala, da mi telo sporoča eno samo stvar: »Dovolj je!« Še vedno se spomnim, ko je nastopil dan, ko sem si pri sebi rekla: »Danes je zadnji dan, ko prakticiram jogo,« in se svoje zavestne odločitve tudi dolgo držala.

Ko sem prenehala s prakticiranjem »joge«, sem se osredotočila na druge telesne aktivnosti. Kar nekaj časa sta bila plezanje in pohodništvo moj primarni šport, kasneje pa sem jima dodala še tenis. Pri izvajanju teh aktivnosti so bila še vedno nekoliko problematična moja zapestja, zato sem morala biti precej pazljiva. Joga je v tem času postala le oddaljen spomin, a nikoli se nisem zares sprijaznila z mislijo na to, da nikoli več ne bo sestavni del mojega vsakdana.

Kako me je potovanje po Indiji ponovno zbližalo z jogo

Leta 2014 sva se s partnerjem odpravila na dveletno potovanje okoli sveta, katerega lep del je zajemala tudi Indija. Ko sva tako potovala po indijskih vasičkah in se spoznavala s to nenavadno kulturo, je misel na jogo postajala vse bolj prisotna vse dokler nisva obiskala kraja, ki je moje življenje obrnil na glavo.

Rishikesh je mesto na severu Indije, ki se razteza ob sveti reki Ganges in velja za svetovno prestolnico joge. Oba sva bila v hipu navdušena nad prijetno energijo, ki preplavlja to posebno mestece, kmalu pa sva spoznala tudi čudovite ljudi in tako imela dva zelo dobra razloga, da tam preživiva tri tedne.

Rishikeshu pravimo svetovna prestolnica joge, saj je tam pravzaprav skoraj čisto vsaka aktivnost vezana na jogo: ashrami, meditacija, petje manter, joga šole. Ob vsej tej poplavi joge pa je seveda tudi mene premamilo, da jogo izkusim tam, kjer je doma: v Indiji.

Odpuščanje je edini način, da prestrežeš svoj ego

Še vedno se živo spomnim svoje prve ure joge po šestih letih premora. Skupaj s prijateljico, ki sem jo spoznala v Rishikeshu, sem vstopila v shalo in se udeležila ure vinyasa joge. Na začetku so me preplavljale misli o tem, da ne bom zmogla, da sem v vsem tem času izgubila vso gibčnost, da včasih še vedno čutim staro poškodbo zadnje stegenske mišice, ki se nikoli ni (in se nikoli ne bo) docela zacelila, potem pa sem v začetnem »om«-u končno uspela utišati svoje misli z enim samim stavkom: »Namesto da razmišljaš o tem, koliko zmoreš in kako bo izgledala tvoja praksa, se raje prepusti, uživaj in naredi tisto kar zmoreš, brez dokazovanja sebi in drugim.« S to mislijo sem odprakticirala svojo prvo joga prakso po šestih letih. Ob vajah za moč so se mi tresle roke in trup, v predklonih sem se s konicami prstov komaj dotaknila tal, pri mostu pa sem potrebovala pomoč učitelja, da sem se sploh lahko dvignila od tal. A v končni »savasani« me je navkljub resničnemu naporu preplavil občutek polnosti kot še nikoli prej. Takrat sem prvič zares razumela, da cilj joge ni v pozi, temveč v poti, ki te pripelje do nje. In v prav tisti »savasani« (končnem počitku) sem si obljubila, da joge nikoli več ne bom spustila iz svojega življenja, te zaobljube pa se držim še danes.

Se nadaljuje …

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.