O poškodbah pri jogi in njihovih sporočilih – 2. del

By |2018-05-26T17:07:15+00:00april 19th, 2018|joga filozofija|0 komentarjev

Prvi del tega prispevka si lahko prebereš tukaj.

Občutek, ki me je zajel po prvi praksi joge v Rishikeshu, še danes ostaja v meni kot učinkovit opomnik na mojo zaobljubo vsakič, ko mi zmanjka motivacije za prakso. V času, ki sem ga preživela v Rishikeshu, pa sem se prvič srečala tudi z Ashtanga jogo. Mehkost njene prakse in hkrati izzivi, ki mi jih Ashtanga že od samega začetka postavlja na pot, so me v trenutku prevzeli. Vedela sem, da je Ashtanga joga tista pot, ki jo želim nadaljevati in poglabljati in že na samem začetku je čisto spontano ratala del mojega vsakdana. Kupila sem si joga blazino za 1 €, ki mi je vse do konca potovanja služila, da sem se lahko vsak dan znova vračala k praksi.

Najtežje je vztrajati takrat, ko stvari ne potekajo po tvoji volji

Začetna navdušenost pa se je kaj kmalu spreobrnila v prve lekcije. Ko sem svoje telo vsak dan znova počasi raztegovala, so na površje priplavale tudi vse stare poškodbe, ki jih pred dobrimi šestimi leti nisem pozdravila. Kljub temu, da sem pričakovala takšen rezultat, je bilo potrebno ogromno vztrajnosti in skromnosti, da sem se prebila čez to obdobje.

Več kot očitno so stare poškodbe, predvsem tista v zadnji stegenski mišici, postale kronične. Jogo sem vsak dan izvajala z veliko mero previdnosti, a ko se telo ogreje, je njegova toleranca za bolečino precej višja. Kmalu sem ugotovila, da me zadnja stegenska mišica le redko boli med samo prakso, bolečina pa se okrepi, ko se telo po praksi začne ohlajati. Ker nisem želela ponoviti napake izpred šestih let, sem k situaciji tokrat pristopila veliko bolj preudarno. Ugotovila sem, da moram meje gibčnosti, do katerih med prakso pripeljem svoje telo, močno zmanjšati, če se želim izogniti bolečini. To pa je bila prva in hkrati tudi največja lekcija za moj ego: morala sem se sprijazniti s tem, da morda nikoli ne bom sposobna narediti »naprednih« poz pri jogi in tako vsakodnevno motivacijo za prakso poiskati drugje. Joga se je kar naenkrat iz ideje o tem, da se pomikam k nekemu »fizičnemu« cilju, spremenila v brezciljno potovanje k boljšemu življenju. Dan za dnem sem morala skromno pristopiti k svoji praksi in se naučiti zaupati procesu ter sedanjemu trenutku. Moj fokus ni bil več na tem, kako izvajam določeno pozo, temveč na tem, kako se ob tem počuti moje telo. Moja fizična praksa se je začela vse bolj povezovati z dihanjem. Mnogokrat je to pomenilo, da ko sem že mislila, da sem dosegla določeno stopnjo napredka, sem se zaradi stare poškodbe morala vrniti 20 korakov nazaj in začeti znova. Skromno, brezciljno. Tako sem se prvo leto in pol naprej in nazaj pozibavala skozi svojo joga prakso, ki me je iz dneva v dan opominjala o pravem bistvu joge.

Vse se vrača, vse se plača, tudi dobre stvari

Ob izjemno počasnem pomikanju skozi prakso, preudarnem pristopu in sprejemanju tega, da moje telo morda nikoli ne bo sposobno izvajati zahtevnih asan, je prišel tudi fizični napredek. Dobro leto in pol sem se borila z opozorili bolečin starih poškodb (tudi zapestij), dokler nisem končno prišla do točke, ko se je tudi moja zadnja stegenska mišica okrepila do te mere, da je prenesla tudi tiste asane, ki so zahtevale njeno aktivno prisotnost. Kronične bolečine so se sčasoma umaknile, jaz pa sem se naučila vsakič znova stopiti v dialog s svojim telesom. Po dobrih treh letih vsakodnevne disciplinirane prakse so predkloni danes moje najljubše asane. Postali so sinonim za vse naučene lekcije, vztrajnost in zaupanje in tako že davno presegli začetni cilj o tem, da bom nekoč sposobna narediti »špago«.

Za konec

Vsaka bolečina v telesu prinaša svoja sporočila. Naše telo je zbiralnik čustev, čustva pa so tesno vezana na različne dele telesa. Zadnje stegenske mišice so zbiralec jeze in agresivnosti. Kaj mi je želela moja dolgoletna poškodba sporočiti v tem smislu mi še danes ni znano. A prav gotovo sem se naučila velike lekcije, ki jo uči joga že od samih začetkov: jogijska praksa je prepletanje fizičnega in mentalnega, pri čemer fizično ni vezano na napredek, temveč na to, da vsak dan znova svoje telo pripeljemo do meja naše cone udobja. Te meje se iz dneva v dan premikajo, zato je kakršna koli misel na tekmovalnost ali primerjanje s tem, kar smo zmogli včeraj, popolnoma odveč. Pri učenju te lekcije je na udaru predvsem naš ego, ki se tako rad dokazuje, a slej ko prej nas bo takšno dokazovanje pripeljalo do poškodb in bolečine, pa naj bo to pri joga praksi ali našem čustvenem življenju. Zaupanje procesu ter osredotočenost na sedanji trenutek je edina pot, da se osvobodimo bolečine – tako čustvene kot fizične.

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.