Ne bom lagala: navkljub temu da mi praksa Ashtanga joge ogromno daje, se mnogokrat srečam s pomisleki. Pa ne da bi podvomila v samo prakso, a mentalni napor in odpor, ki včasih nastopita pri vsakodnevnem ponavljanju istih asan, sta neizogibna. Mnogokrat se mi zdi, da je Ashtanga joga veliko bolj mentalna kot fizična praksa, saj je um tisti, ki me ovira vsakič znova, ko se spravim k praksi. Razmišljanje o tem, da me čaka ura in pol istega, ponavljajočega rituala ter mnogih asan, ki so za moje telo naporne, mi jemlje motivacijo in zbuja pomisleke. Toda razumevanje, zakaj svoj um in telo vsak dan spravljam skozi isti proces, ne pride s prakso. Odkrivanje pravega namena joga prakse se zgodi skozi izredne situacije in dneve, ko to najmanj pričakujem.

Premagovanje mentalnega odpora

Odkar prakticiram jogo, nedvomno opažam, da sem se na nek način umirila. Sem čustveno stabilnejša, manj razdražljiva in, zanimivo, veliko bolj prizemljena. Redko, vsekakor pa še vedno nastopijo dnevi, ko zapadem v popolnoma nasprotno stanje. V nekakšno žalost, brezup in resignacijo.

Ob takšnih dnevih še posebej težko najdem motivacijo za joga prakso, saj je moj um okupiran z najrazličnejšimi (negativnimi) mislimi, ki v meni zbujajo negativne občutke. Toda skozi čas sem se naučila, da ravno ob takšnih dnevih najbolj potrebujem ravno joga prakso.

Spomnim se, ko je pred kratkim nastopil eden takšnih dni v svoji najbolj potencirani obliki. Brez konkretnega razloga sem se ujela v cikel negativnih čustvenih eksplozij, ki so me spravile na rob joka. Z uporom in v vlogi žrtve sem na koncu le uspela zadihati v pozdrav soncu in se dobesedno prisilila v joga prakso. Nekaj minut je trajalo, da je odpor minil, potem pa sem se prepustila svojemu dihu in jogijskim asanam. Spomnim se, da je bila praksa globoka in intenzivna, kmalu pa so z njo zvodenele vse misli. Po uri in pol meditacije v gibanju sem legla v končno savasano in opazovala neverjetno spremembo, ki sem jo s prakso vnesla v svoje fizično in čustveno telo. Svoje počutje sem skozi prakso nepopisno izboljšala in vsa negativna čustva so kar naenkrat potonila v preteklost tistega dne. V tem trenutku sem prvič zares razumela namen joga prakse. Hvaležna sem bila za prav vsak dan, ko sem premagala odpor in odprakticirala svojo dnevno jogijsko rutino, saj sem vedela, da je bilo v trenutku tega konkretnega čustvenega preobrata poplačan prav vsak trud za nazaj.

Učinek joga prakse skozi obdobje okrevanja

Sedaj sem v obdobju, ko ponovno spoznavam pravi namen in učinek joga prakse. Po manjši operaciji sem v obdobju okrevanja in moje telo zahteva počitek. V primerjavi z drugimi ženskami, ki so prestale isti poseg, pa ugotavljam, da ga je moje telo preneslo veliko bolje: z manj bolečinami in hitrejšim okrevanjem. Ob vsakem premiku se zahvalim za prožnost, ki sem jo pridobila z joga prakso, saj mi ta omogoča, da gibe telesa prilagodim bolečinam in jih na ta način znatno zmanjšam. Hvaležna sem za vsak najmanjši znak okrevanja, za katerega vem, da je veliko hitrejše, saj je moje telo v dobri fizični pripravljenosti. Spoznavam učinke globokega dihanja, ki iz dneva v dan moje celice napolni s kisikom, moj um pa umiri in ga uči potrpežljivosti. Najbolj pa me je joga praksa zaznamovala v smislu, da skozi operacijo in okrevanje hodim s pozitivno naravnanostjo ter razumevanjem in spoštovanjem do sebe in svojega telesa.

Vsakodnevno premagovanje pomislekov in mentalnega odpora dobi smisel v nevsakdanjih situacijah. Naj jih bo manj ali več, potrebno je zavedanje o tem, da ima joga dolgoročen namen, na vseh področjih življenja. Joga se dogaja vseskozi, v vseh dimenzijah in vidikih bivanja: fizičnega, čustvenega in mentalnega, ki jih skozi vsakodnevno prakso počasi odkrivamo.