Ko razmišljam o temi za blog, me misli peljejo k manj direktni joga tematiki, k odnosu joga prakse do nezavednega. Kljub temu, da se imamo radi za racionalne in razumne ljudi, je človek v svojem bistvu precej nezavedno motivirano bitje, joga pa je sistematična metoda, ki ponuja določeno predvidljivost v telesnih položajih in počutju.

Ko stopimo na joga blazino, vemo, kaj narediti. Kakšen je torej odnos te ritualizirane prakse z nezavednim delom naše duševnosti, s psihično pogojenostjo in tudi iracionalnim v nas, ki se povezuje s “problemi”, s kreativnostjo in ustvarjanjem novega?

Mačehovski odnos do iracionalnega

Iracionalnost je v družbi pogosto odrinjena, zdi se, da o njej pretežno razpravljamo s slabšalnim prizvokom. Do iracionalnega se funkcionalen človek obnaša mačehovsko, saj mu tisto, kar ni racionalno, vselej odvzame kontrolo ter nas pahne na področje instinktivnega, gonskega. Izven razumljivega, racionalnega, očitno obstaja nekaj, kar je težko zamejiti in predvideti, zato nas bega, morda celo plaši.

Zanimivo je, da če psihotična stanja izbruhnejo zaradi nevzdržnosti posameznikove realnosti, to pomeni, da iracionalno skreira lastno realnost, ki nima veze z občo stvarnostjo. Poraja se vprašanje, koliko realnosti lahko zares prenesemo.

Pa vendar življenje sestavljajo mnogi ne-racionalni trenutki, ki so prav zaradi svoje narave povezani z močnimi doživetji. Če pomislimo, vse pomembnejše odločitve sprejemamo iracionalno: zaljubljenost, poklic in izbor prijateljev predstavljajo primere odločitev, ki se nam zgodijo. Morda je zato čas, da deterministična narava iracionalnega zasede mesto tudi v smislu svoje zaupanja vredne veličine.

Vpliv nezavednega

Patanjali v sutri 4.9 zapiše:
»Psihične slike v umu in akcije, ki vzniknejo iz teh slik, ustvarjajo pogoje, ki manifestirajo določene nagibe … «
»The images created in the mind and the actions that arise out of them condition the mind to form certain tendencies … «

Patanjali na tem mestu govori o psihičnih vzorcih, ki silijo v ponavljanje določenega vedenja ter nam dajejo občutek, kot da ne moremo ravnati drugače. Te vzorci se v jogijskem jeziku imenujejo samskare. Beseda samskara izhaja iz besede sam (združeni, povezani) in kara (akcije, vzroki). Samskare obsegajo različne individualne izkušnje, ideje in akcije, ki nas nato združene skupaj pogojujejo v bivanju in delovanju. Joga je v eni dimenziji trening umiritve uma, ki nevtralizira pojavljanje samskar – psihičnih vzorcev.

Joga kot ozemljitev

Oseba, ki se odloči za prakso joge, se pogosto želi znebiti nelogičnosti svojega življenja. Morda pa je tako, da lahko ravno zaradi strukture joga prakse posameznik razvije prijateljski odnos z nelogičnimi deli sebe. Joga praksa tako deluje kot okvir, določena zamejitev in dnevna ozemljitev.
Ko joga praksa postane vzpostavljen ritual, lahko začnemo drugače sprejemati različne impulze, psihične in čustvene, ki bi jih drugače potlačili in na ta način širimo svoj prostor zavedanja. Če prostor takšne refleksije človeka ozemlji, to pomeni, da mu po drugi strani zagotavlja tudi »varnost, da poleti«.