V iskanju smisla Ashtanga joge

By |2018-01-10T21:46:45+00:00januar 7th, 2018|ashtanga joga, joga filozofija|0 komentarjev

Kaj ostane, ko ne mislimo

Raziskovanje ustvarjanja pomena in vprašanje smisla je eden izmed mojih bolj naravnih interesov. Kdo smo, kam gremo? Pri sebi opažam, da ta vprašanja od nekdaj spremlja občutek živosti in verjetno tudi določena mera lastne stagnacije. Včasih se ob teh vprašanjih počutim kot krog v verigi svojih prednikov, katerih odmev znova postaja moje vprašanje. Kakorkoli, če je smisel v iskanju smisla, potem Ashtanga joga brez dvoma predstavlja eno izmed zanimivih poti iskanja.

Patanjali v svojih Yoga Sutrah osrednji smisel joge opredeli s stavkom »Yogas citta vrtti nirodhah«, kar pomeni, da je joga ustavljanje spreminjajočih stanj uma, ali kot jo opredeli kasneje, joga je ustavljanje vsakršne misli.

V času mojega začetnega rokovanja z Ashtanga jogo sem študijsko že zakorakala v psihoanalitične teorije in psihologične analize in misel je postajala moje najbolj nepogrešljivo orodje. Mentalna obdelava me je vedno interesirala, pri Ashtanga jogi pa si z njo, vsaj tekom prakse, nikakor nisem uspela pomagati. Tako sem v začetkih vedno znova stopala v prasko, nezavarovana od tistega, pred čemer nas um drugače ščiti. Praksa Ashtanga joge me je tako dnevno provocirala, da odlagam svoje umsko orodje oziroma da se ga naučim ne uporabljati. Kontrola uma morda še vedno spada pod uporabo uma, naučiti se nekaj ne uporabljati ni tako daleč od uporabe same. Problem nastane, ko se misli vrtijo same od sebe in nas um, to čudovito orodje, spravi v stanja, ki odstopajo od tega, kar smo.

Yogas Citta Vrtti Nirodhah

Citta je v Yoga Sutrah prevedena kot um, Vrttis pa so spremembe, permutacije, ki delujejo na um. Um je v hinduizmu opisan kot fizična substanca, skozi katero so potem predstavljene vse oblike senzoričnih informacij, pridobljenih s strani čutov. Če je Citta morje, potem so Vrtti-ji valovi oziroma določena forma, ki jo um zavzame. Patanjali naprej opisuje, da so vsa takšna valovanja del praktija oziroma materialnega sveta in ne duše (puruse). Valovanja uma morajo biti obvladovana, da bi jogi lahko spoznal avtonomno stran duše, ki je ločena od uma. Purusa ali duša je po Patanjalijevem prepričanju neodvisna od sprememb, saj se ne vzvalovi in ne spreminja stanj, tako kot um.

Sama svojo hedonistično naravo težko zanikam, tudi sama pred seboj. Ashtanga joga pa je po naravi asketska in stoična in se ne ozira na to, da njeni praktikanti v začetku po navadi niso takšni. Zmožnost zadržati čutno potrebo je v smislu kontrole uma mogoče še bolj hedonistično, kot sama zadovoljitev želje. Paradoksalno je, kako umiritev želje uresniči željo po zadovoljstvu.

Pomen Ashtanga joge

Zanimivo, ob koncu decembrske dnevne prakse joge ugotavljam, da če bi imeli odgovor na osnovna eksistenčna vprašanja, kaj smo in kam gremo, potem bi nam bilo odvzeto najpomembnejše – ustvarjanje pomena. Praksa joge je zame vedno znova prostor za pregled in preizpraševanje pomenov, ki jih ustvarjam. In raje imam dobro vprašanje kakor enoznačen odgovor.

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.