#urbex_yoga ali najin stil fotografije

By |2018-08-29T10:27:32+00:00februar 7th, 2018|urbex|0 komentarjev

»Joga je nenehno preustvarjanje samega sebe.« To je osrednje sporočilo, ki ga komunicirava skozi blog, z njim pa ni povezano le najino osmišljanje joge, ampak celotna zgodba, za katero bi se lahko reklo, da sva jo označili s hashtagom #urbex_yoga.

Kaj je urbex?

Urbex ali urban exploration je na kratko povedano raziskovanje in fotografiranje zapuščenih prostorov. Dokler nisva spoznali najinih fotografov, nisva še nikoli slišali za urbex . Toda ko sva malo bolje spoznali to vejo fotografske umetnosti, sva ugotovili, da zapuščeni prostori pripovedujejo čisto posebne zgodbe, njihove slike pa izžarevajo močno energijo.

»Pravi« urbex pravzaprav mnogokrat pomeni tudi to, da se na slepo odpraviš proti zapuščeni stavbi, kar pa še ne pomeni, da je vsakomur dostopna. Mnogokrat so te stavbe za javnost zaprte in treba je najti alternativne načine, kako vstopiti in se razgledati naokoli. Za urbexom se torej skriva tudi precejšnja doza adrenalina, saj nikoli ne veš, kdaj se bo našel nekdo, ki mu tvoje početje ne bo všeč.

Urbex in joga

Midve sva tisti »pravi« urbex do sedaj sicer doživeli le enkrat, a izkušnja je bila zares posebna. Slikanje v zapuščenem gradu, v katerem odzvanja toliko različnih preteklih zgodb, je najino doživetje napolnilo z zelo specifično energijo.

Urbex pa se tesno prepleta tudi z najinim osrednjim sporočilom, da skozi jogo nenehno preustvarjamo sebe, svojo realnost in svet, v katerem živimo. Joga nikakor ni linearna rast navzgor. Njeno izkustvo prinaša intervale najrazličnejših spoznanj, in ko že misliš, da si naredil korak naprej na svoji duhovni poti, se ponovno vrne z novo lekcijo, ki poruši pretekle temelje. Na ta način ti joga nenehno sporoča, da končni cilj ne obstaja, ampak da skozi prijetno valovanje življenjskih izkušenj nenehno prihajaš do novih spoznanj, ki bodisi nadgrajujejo bodisi rušijo vse tvoje pretekle vzorce. Tako se ustvari prostor za nove poglede in prepričanja, ki pa jih bo sčasoma doletela ista usoda.

Pri jogi torej nobeno spoznanje ni končno, tako kot pri urbexu ne obstaja ena sama zgodba. Zapuščen prostor, ki je bil prej grad, šola ali hotel, v sebi ohranja le delček svoje preteklosti. Čas je počasi načel njegove pretekle zgodbe in vanj vnesel nove. V vseh najinih slikah je tako v trenutku ujet delček preteklosti in delček sedanjosti, a tudi ta sedanjost bo nekoč postala le davna zgodba, ki se ji bo pridružila nova.

Tako kot pri urbexu tudi pri jogi v sebi zbiramo različne zgodbe (izkustva). Delček njih ostane z nami za vedno, velik del pa se transformira v drugačna spoznanja, ki porušijo naša pretekla prepričanja.

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.