“Ko je učenec pripravljen, pride učitelj.”

Učitelj je nekdo, ki je za učenca vodič po poti, katere del je že prehodil sam. Sredi Ljubljane sem na svoj prvi učiteljski par naletela v svojih zgodnjih dvajsetih v manjšem studiu, kjer sta edina v Ljubljani, šestkrat tedensko poučevala tradicionalno metodo Ashtanga joge. Anja in Gigi, Slovenka in Italijan, prakso joge učita vAjni, svojem studiu in jo delita po liniji njunega učitelja Lina Miela, ki je znan kot eden izmed prvih generacij učencev, ki so se učili od očeta Ashtanga joge, Sri K. Pattabhi Joisa. Že na začetku me je pritegnila zanimiva mešanica tradicionalne, disciplinirane prakse z italijanskim melosom.

Dober učitelj je nekdo, ki ostaja učenec v smislu radovednosti in ponižnosti do usvojenih spoznanj in znanja. Izkustvo je tisto, ki naredi učitelja.

Odnos med učencem in učiteljem

Zibelka Ashtanga joge je Mysore, mesto na jugu Indije, kjer je do svoje smrti živel in poučeval oče Ashtanga joge, Sri K. Pattabhi Jois, pri svojih študentih znan tudi pod imenom »Guruji«. Pattabhi Jois je dolga leta poučeval jogo na Sanskrit College-u v Mysore-ju, dokler ni leta 1948 odprl Ashtanga Yoga Research Institute, kjer je med drugim z jogo zdravil tudi sladkorno bolezen, astmo in koronarne bolezni. Seveda je bil tudi Pattabhi Jois dolga leta učenec, ki se je desetletja učil jogijske prakse in filozofije pri Krishnamacharyi. Krishnamacharya je poleg njega jogo učil tudi drugo veliko figuro moderne joge, B. K. S. Iyengarja. Danes kot novi vodja Ashtanga skupnosti deluje in uči Sharath Jois, vnuk Patabbhi Joisa, ki se je od malih nog učil prakse joge od svojega dedka.

V današnjem času popularizacije joge v Mysore prihaja ogromno ljudi. Če je v šestdesetih letih Pattabhi učil le peščico praktikantov, je danes slika povsem obratna. Peščica zelo izkušenih učiteljev in več sto zainteresiranih učencev. Postati avtoriziran ali certificiran učitelj tradicionalne metode Ashtanga joge je poglavje zase. Že avtorizacija za učitelja s stani Ashtanga Joga inštituta v Mysor-ju zahteva izredno predanost, včasih tudi desetletno izkušnjo prakse, ki jo delno (mesec ali dva na leto) praktikanti opravljajo direktno v Mysore-ju. Učitelji Ashtanga joge, ki so se učili Ashtango po tradicionalni metodi na Inšitutu za Ashtanga jogo v Mysor-ju, se delijo na dve skupini, na avtorizirane učitelje ter certificirane učitelje. Če je avtorizacija neke vrste diploma iz Ashtanga joge, potem je certifikat doktorat, oziroma najvišja možna častna učiteljska pozicija. Cerifikat za učitelja ashtanga joge ima manj kot 100 posameznikov na svetu. Certifikate je podeljeval le Sri K. Pattabhi Jois, do svoje smrti, leta 2009. Tudi predanost že avtoriziranih učiteljev ni bila garancija za pridobitev certifikata, o katerem je odločil Patthabi Jois. Predanost praksi brez cilja oziroma avtorizacije ali certifikata pa je točno to, kar joga v svojem bistvu uči in sporoča.

Mogoče začetni stavek velja tudi v obratni smeri: »Ko je učitelj pripravljen, se bo pojavil učenec«.

Dialog

Pomen učitelja joge je gotovo iskanje dialoga z učencem. Pri tem mislim na učiteljevo občutljivost na praktikantove potrebe, danosti, omejitve in blokade. Ko se vzpostavi zanesljiv »dialog« med njima, lahko učenec kar najbolj napreduje.

Prepoznati kdaj praktikant potrebuje nov telesni položaj (asano) ali motivacijo za napredovanje, je svojevrstna umetnost. Tako kot tudi prepoznati, kdaj potrebuje le prostor in čas, da pri joga praksi napreduje sam. Včasih je tudi prevelika zagnanost tista, ki ovira napredek. Tako na tem mestu zaključujem misli s stavkom svojih učiteljev, Anje in Luigija:

»We do not live to practice yoga, we practice yoga to live better«.