V zadnjih letih je joga postala ena najpopularnejših aktivnosti tako v offline, kot tudi v online svetu. Razvile so se številne moderne različice joge, ki pred nekaj leti še niso obstajale. Razumem, da je tudi joga, tako kot vse ostale stvari, podvržena razvoju in spremembam. Vseeno pa se na tej točki vprašam, koliko modernih vrst joge sploh še lahko imenujemo »joga« – torej filozofija, katere zgodovina in temelji segajo daleč v preteklost?

Ashtanga joga kot tradicionalna metoda

Verjetno prav tukaj tiči prvi razlog, zakaj sem si za »svojo« prakso joge izbrala Ashtanga joga metodo. Zanimivo, da tudi Ashtanga na nek način predstavlja modernejšo različico joge, saj se je razvila šele v prejšnjem stoletju, v zadnjih letih pa se je masovno popularizirala predvsem v zahodni kulturi in na ta način za mnoge postala vse prej kot globoka filozofska praksa. Kljub temu pa ima Ashtanga joga v sebi zasidrane temelje daljne jogijske tradicije, ki se reflektirajo v njeni praksi in filozofiji.

Ashtanga jogo je razvil Sri K. Pattabhi Jois na začetku 20. stoletja. Svojo jogijsko pot je začel pri 12-ih letih, ko se je prvič srečal z očetom moderne joge, Sri T. Krishnamacharyo, in se več desetletij od njega učil jogijske filozofije ter prakse, ki ju je nato združil v Ashtanga metodi. Mnogi filozofski nauki te metode pa v veliki večini izhajajo tudi iz Patanjalijevih Joga Suter, napisanih 400 let pr. n. št.

Joga praksa je odsev karakterja

Ashtanga joga je metoda, ki se od preostalih različic joge razlikuje po svojih mnogih specifikah. Ena od najbolj značilnih je ta, da naj bi se jo tradicionalno prakticiralo šest dni v tednu. Seveda to ni pogoj, kljub temu pa je disciplina eno glavnih vodil Ashtange, saj se v njen skriva mnogo več, kot le navidezna asketskost te rigidne metode.

Sama sem tip človeka, ki se zelo težko ustavi. Moj um nenehno kreira in le redkokdaj se mi zgodi, da se znajdem v trenutku, ko nimam kaj početi. Temu navideznemu kaosu pa nasprotuje moj redoljubni karakter, ki obožuje disciplino. Joga je zame kot nekakšen notranji glas, ki me stalno opozarja na to, da brez prakse moj dan ne bo zaključen. Praksa mi daje občutek izpolnjenosti in mirnosti, hkrati pa je navidezno stroga disciplina tudi eden največjih učiteljev, saj skozi njo nenehno spoznavam najrazličnejše aspekte svoje osebnosti. Prakticirati vsak dan ne glede na počutje ali voljo pomeni nenehno iskanje motivacije znotraj sebe in odkrivanje tistih dimenzij lastne osebnosti, ki sicer ne pridejo do izraza.

Ponavljanje je nenehna bitka z egom

Mojemu discipliniranemu karakterju pa se prilega tudi sistem asan v Ashtanga joga metodi. Ker pri Ashtangi iz dneva v dan ponavljamo isto zaporedje asan, tukaj res da ni prostora za kreativnost telesnega izražanja, prav gotovo pa je to velika lekcija za naš ego.

Zavedam se, da se ravno zaradi pomanjkanja svobode v gibanju Ashtanga metoda ne prilega vsakemu človeku. Kljub temu pa me je pri Ashtangi pritegnilo prav to, da mi ni treba razmišljati o koreografiji same vadbe. Vendar pa hkrati ravno ta aspekt Ashtange predstavlja največjo bitko, ki jo bijem s svojim egom. Pri Ashtangi so namreč vse asane neizogibne. Vsak dan moraš narediti prav vse, torej tudi tiste, ki so neudobne, težke in neestetske. V trenutku, ko človek dobi možnost izbora zaporedja asan, se bo kaj hitro izognil neprijetnim položajem in dal prednost tistim, v katerih izgleda lepše in se počuti bolje. Ashtanga pa je pri tem neizprosna: iz dneva v dan ti nalaga isto nalogo, ki se včasih zdi težja, včasih lažja, vsekakor pa je to naloga, ki utiša tvoj ego in te hkrati pripravi do tega, da se soočiš s svojimi mejami in raje kot da se jim izogibaš, se jih naučiš presegati.