Dihanje je poleg fizičnih asan najbolj opazen aspekt Ashtanga joge oz. joge nasploh. Mnogo definicij jogo opredeljuje kot dihalno prakso, kar tudi po mojem mnenju ni daleč od resnice.

Dihanje je ena od treh »nevidnih« aspektov Ashtanga joge, ki med seboj povezujejo fizične asane. Sri K. Pattabhi Jois je že v svoji knjigi Yoga mala Ashtanga prakso primerjal s t. i. malo, ki v sanskrtu označuje venec oz. ogrlico, narejeno iz 108 kroglic. Pri Ashtanga jogi telo predstavlja mantro, poze oz. asane so kroglice, tri »nevidne« komponente pa so vrvica, ki poze povezuje v venec. Te komponente so dih, pri Ashtanga jogi poznan pod imenom »zmagoviti dih« oz. Ujjay dih, ter energetske zapore, imenovane Mula Bandha ter Uddiyana bandha. Vse tri omenjene komponente predstavljajo temelj Ashtanga joga prakse in brez njih je praksa nepopolna.

 

Zmagoviti dih podpira fizični aspekt joga prakse

Ujjay pranayama ali zmagoviti dih dobesedno pomeni zmagovito podaljševanje diha. Na točki, ko pranayama v naši joga praksi doseže občutek lahkosti in neobremenjenosti, ustvarimo umirjen in stabilen dihalni vzorec, ki nam pomaga premagati fizični napor prakse. Pranayama poleg podaljševanja diha pomeni tudi stimuliranje življenjske energije, v sanskrtu imenovane prana.

 

Različne funkcije diha pri jogi

Globok in glasen dih, ki ga uporabljamo pri Ashtanga jogi, ima več namenov. Eden od njih je ta, da s poslušanjem lastnega ritma dihanja odvrnemo pozornost od zunanjih dražljajev in tako pozornost usmerimo vase. Dih tako začne delovati kot meditacija.

Naše dihanje med joga prakso veliko pove tudi o tem, kakšen odnos gojimo do določene asane. Ko dih postane hitrejši, prekinjen, plitek in nemiren, nam sporoča, da smo v asano šli pregloboko. Asane vedno izvajamo do točke, ko občutimo fizični napor, a smo še vedno sposobni ohranjati globok in miren dih. Takšen ritem dihanja nam tudi pomaga prebroditi neprijeten občutek ob izvajanju asane, saj svoj fokus s telesnega neudobja preusmerimo na dih in tako veliko lažje usvojimo pozo.

Nenazadnje nam globoko dihanje pomaga tudi s fizičnega in emocionalnega aspekta. Ko globoko vdihujemo zrak okoli sebe, naša pljuča napolnimo z večjim volumnom kisika, hkrati pa se z globokim izdihom znebimo mnogih toksinov:

  • mentalnih toksinov, ki ustvarjajo psihološke blokade;
  • emocionalnih toksinov, kot so strah, jeza, ljubosumje in podobno;
  • fizičnih toksinov, povezanih z našim metabolizmom;
  • škodljivih toksinov iz okolja, kot so svinec, ogljikov dioksid, žveplov dioksid itd. (Vir: Gregor Maehle: Ashtanga yoga – practice and philosophy)

Vsi ti toksini se skozi življenje nabirajo v naših telesih in nenazadnje lahko vodijo do mnogih kroničnih bolezni. Številni jogiji so skozi zgodovino trdili, da je globoko dihanje najboljše sredstvo za preprečevanje zdravstvenih anomalij, saj lahko s pravilnim dihanjem telo popeljemo v popolnoma naravno zdravstveno stanje.

Poleg vseh naštetih prednosti globokega dihanja je pri jogi njegova glavna naloga še vedno ta, da umiri naš um, naš fokus pa preusmeri v nas same. V Joga Sutrah Patanjali um primerja z jezerom: ko je um razburkan (ko je torej jezero valovito), vidimo izmaličeno sliko sebe in sveta. Šele ko je jezero mirno, lahko v njem vidim odsev tega, kar zares smo.